Tradicionalno strokovno srečanje na temo glavobolov in sorodnih, bolje rečeno, spremljevalnih sindromov tudi tokrat, že tradicionalno, spremlja izid knjige.
Glavoboli sodijo nedvomno med najpomembnejša nevrološka obolenja, predvsem zato, ker je njihova prevalenca ogromna. Po raziskavah naj bi znašala okrog 90 % v splošni populaciji. Vendar osebno menim, da ga ni med nami, ki ga ne bi vsaj včasih zabolela glava. Tako pogosto obolenje pomeni veliko breme tako za bolnike kot za zdravstveni sistem. Glavobol je lahko znak hude bolezni, a na srečo največkrat ni. Zelo pomembno je torej, da se zdravniki nenevrologi, ki delajo bodisi v primarnem ali sekundarnem zdravstvu, seznanijo s teoretičnimi osnovami in kliničnimi primeri glavobolov, ki imajo organsko podlago (torej sekundarnimi), in tistimi, ki je nimajo (primarnimi). Pričujoča knjiga bo pomagala odgovoriti na nekatera vprašanja, gotovo pa jih bo ostalo še veliko odprtih za v prihodnje.

Prvi del je posvečen sekundarnim glavobolom. Kadar so prisotni pri akutnem ekspanzivnem procesu, kot je subduralni hematom, so glavoboli znani in razumljivi po običajni medicinski logiki, toda njihovi netravmatični vzroki so manj znani in zato teže prepoznavni.
Posteriorni reverzibilni encefalopatični sindrom in disekcija vratnih arterij so bolezni, ki smo jih začeli bolje spoznavati šele z napredkom in množičnim izvajanjem neinvazivnih nevroradioloških tehnik. Ta sindrom združuje skupek simptomov, med katerimi je glavobol le en, mogoče ne vedno najbolj izstopajoči. Disekcija vratnih arterij je pomemben vzrok za možgansko žilno prizadetost pri mlajših bolnikih, ki ga prepoznavamo vedno pogosteje. Na srečo imata obe obolenji ob pravilnem zdravljenju dobro prognozo; njuno prepoznavanje je zato toliko pomembnejše. Kljub temu, da je Fabryeva bolezen na splošno redka, jo v nekaterih predelih Slovenije opažamo pogosteje. Bolezen lahko zdravimo, zato je pomembno, da čim prej postavimo pravilno diagnozo in preprečimo nadaljnje okvare. Kompleksni migrenoformni napadi so lahko napovednik za prehodni ishemični napad ali možgansko kap. Migrenoformni glavoboli so seveda pogosto povezani z drugimi bolečinskimi sindromi, bodisi primarnimi ali sekundarnimi. Zdravljenje drugega bolečinskega sindroma je pogosto ključ do ozdravitve ali vsaj ublažitve migrene ali migrenoformnega glavobola. Bolniki z epilepsijo pogosteje zbolevajo za migreno, obratno pa ni tako. Obe bolezni imata nekaj skupnih patofizioloških mehanizmov in predvsem to, da nekatera protiepileptična zdravila lahko pomembno zmanjšajo pojavnost migrenskih napadov. Glavobol pri arteriovenski malformaciji običajno ni vodilni simptom, a nas lahko zavede, da skrenemo proč od prave diagnoze, in sicer zaradi podobnosti z različnimi primarnimi glavoboli. Spinalna subarahnoidna krvavitev je redka. Po literaturnih podatkih običajno ne ostane etiološko nepojasnjena in ima dobro prognozo. Zdi se, da je etiologija tega obolenja pri naših bolnikih bolj celostna, kar ostaja kot izziv za v bodoče.

Drugi del knjige je posvečen sindromom, ki pogosto spremljajo primarne glavobole, in nevropatični bolečini.
Vestibularna migrena je redko prepoznan sindrom, zato je pri podobni klinični sliki treba najprej pomisliti na resnejša, predvsem žilna obolenja v vertebrobazilarnem povirju. Vrtoglavica pri starejših je pogosta. Ker včasih lahko napoveduje začetek resnejšega obolenja, se moramo njenega diagnosticiranja odločno lotiti in jo čimprej zdraviti. Kronična subjektivna vrtoglavica je pogosta pri anksiozni in depresivni motnji, na kateri je seveda treba pomisliti in ju prepoznati. Verjetno so za splošnega zdravnika najpomembnejši postopki: ločevanje vrtoglavice od omotice, opredelitev vrtoglavice in celostna dolgotrajna oskrba bolnika.
Nevralgija trigeminusa je moteč, težko obvladljiv, včasih celo prvi simptom multiple skleroze.
Podaljšan stiloidni izrastek je lahko vzrok za neobičajen bolečinski sindrom v predelu vratu ali celo za resno žilno obolenje. Najpogostnejši vzrok za bolečine v predelu vratu so na splošno radikulopatija in okvare zaradi poškodb. Pomisliti moramo seveda tudi na druge redkejše vzroke in biti pozorni na komorbidnost.
Pomen tokratne knjige vidim predvsem v povezovanju teorije in prakse ter v njeni multidisciplinarnosti. Kot taka bo dobrodošel učbenik tako zdravnikom kot drugemu zdravstvenemu osebju v primarnem in sekundarnem zdravstvenem sistemu in študentom medicine. Avtorjem in urednikoma se moramo zahvaliti, da jim je uspelo izdati pomembno delo v zahtevnih pogojih.

Ljubljana, 21. september 2013

Doc. dr. Jan Kobal, dr. med., primarij